Maruša Puhek | Blog
1815
paged,page,page-id-1815,page-parent,page-template,page-template-blog-large-image,page-template-blog-large-image-php,paged-12,page-paged-12,unselectable,ajax_fade,page_not_loaded,,select-theme-ver-4.1,wpb-js-composer js-comp-ver-4.3.5,vc_responsive
lili

Zasuk želodca ali kako rešiti psa

lili OR9A5185 lara

Zase bi rekla, da se kar spoznam na pse. Večkrat so me že opozorili na zasuk želodca, kako je nevaren in kako se pes pred in po obroku mora umiriti, da se mu ne zgodi ta strašna stvar. To in številne druge stvari, kot so: preprečiti, da bi pes goltal hrano, razdeliti obrok na več delov, dvigniti posodico ipd. sem vedno upoštevala, saj hovawart s svojim globokim prsnim košem spada v rizično skupino. Ko pa je moj pes ležal na operacijski mizi in se s cevko v želodcu boril za življenje, sem ugotovila, da me nikoli ni nihče opozoril na znake, s katerimi prepoznaš zasuk. Zato sem se odločila napisati ta blog, da delim znanje, ki sem ga na žalost preizkusila na lastni koži in z njim morda pomagam kakšnemu lastniku psa.

Po večdnevnem brskanju po spletu sem ugotovila, da je zasuk želodca pri psih zelo nejasna in neraziskana zadeva. Da je večina nasvetov, kako preprečiti, da bi se le-ta zgodil ugibanje brez natančnih raziskav. Vse, kar je zagotovo reči, je to, da je pomembna genetska predispozicija. Največkrat se pojavi pri velikih pasmah z globokim prsnim košem, vendar kljub temu niso izključene srednje in majhne pasme.

Heila se je po večerji zadovoljno ulegla (seveda) poleg tepiha in si lizala svoje prednje tačke. Približno pol ure po večerji je nenadoma iz sebe spustila čuden zvok – kot da hoče bruhati. Skočila sem do nje, ji pomagala vstati in ji odprla vrata. Začela se je pasti kot krava. Požrla je vso travo, ki jo je našla, niti trudila se ni iskati tisto mehko travo, ki jo psi ponavadi radi pojedo. Potem se je pojavil prvi očiten znak pri zasuku želodca: psička se je trudila izbruhati travo, ki ko je pojedla, vendar ji nikakor ni uspevalo. Vse, kar je spravila iz sebe, je bila le slina, pomešana z belo peno. Postala je nemirna, ni ostala dolgo na istem mestu. Če se je usedla, je takoj vstala, ležati sploh ni mogla. Naenkrat sem opazila, da je bolj široka kot dolga – napihnila se je kot velik balon. In to je glaven pokazatelj, da gre za zasuk želodca. Jaz tega nisem vedela in rekla bi, da veliko ljudi misli češ, saj bo že, sčasoma bo pes izbruhal ali na drugi način spravil iz sebe in bo spet normalen. Prav to je večinski razlog, ki psa ponavadi stane življenja. Ko pa je Heila odšla v grmovje, sem vedela, da je nekaj hudo narobe. Ker poznam svojega psa sem vedela, da se v grmovje zateče, ko ima neznosne bolečine. Poklicala sem dežurnega veterinarja, ki nas je nemudoma napotil na veterinarsko in že po telefonu postavil diagnozo. Heila se ni upirala in sledila je dolga vožnja do veterinarja, ki bi morda lahko bila usodna, saj imamo do veterinarja dobrih 30 minut. V takih trenutkih je pomembna vsaka sekunda in dobro je, da se odpravite k čim bližnjemu veterinarju. Heilo so najprej dali na rentgen in velika črna gmota v trebuhu je kazala na prisotnost plinov. Nato je sledilo umirjanje in stabiliziranje psa. Pomembno je, da se iz trebuha čimprej odstranijo plini, ki pritiskajo na ostale organe in posledično povzročijo odmiranje le-teh. Sondo ali cevko potisnejo v trebuh in s pomočjo tople vode iz psa spravijo pline in vodo z ostanki hrane.  Sledi zahtevna operacija, pri kateri v primeru torzije, torej zasuka želodca, le-tega spravijo nazaj na svoje mesto. Iz njega spravijo vsebino, ki je še ostala ter ga prišijejo, da se zasuk več ne bi ponovil. Če tega ne bi naredili, bi se zasuk z veliko verjetnostjo spet pojavil. Heili so odvzeli tudi vranico, saj je zaradi pomanjkanja kisika začela odmirati, vendar bo lahko brez nje normalno živela, saj bodo drugi organi prevzeli njeno vlogo.
Pes bo nekaj dni ostal pri veterinarju, na transfuziji, s pravo hrano je potrebno začeti počasi, komaj nekaj dni po posegu. Nočna mora se je tako za nas zaenkrat dobro končala, sledi še okrevanje, ki upam, da ne bo preveč boleče. Psička je že doma in vrnil se ji je veliki apetit. Heili se je zasuk zgodil iznenada in rešilo jo je le hitro ukrepanje in dobri veterinarji veterinarske postaje Šantl. V meni pa se je spet prebudil tisti obžalujoči zvok, zakaj se nisem vpisala na študij veterine.

Hvala vsem, ki ste držali (in še držite) tačke za Heilo.
P.s. Na drugi fotki je redko ulovljen trenutek njenega “smejanja”, ko kdo pride domov.

0
2

Jesen

Enega izmed zadnjih poletnih dni smo preživeli na Blagušu. Takoj, ko sva Heilo dvignila iz avta, se je brez premisleka s svojimi bogimi nogami zagnala proti jezeru. Ko so bile njene tačke namočene in je iz vode gledala le glava, se je ustavila in nekaj minut umirjeno počivala. Mislim, da ji mrzla voda pomaga pri artritisu in je zaradi tega na stara leta tako vzljubila plavanje. Končno se je ohladilo in prisegla bi, da sem včeraj zvečer zavohala sneg. Še vedno sem razočarana, zakaj se ljudje ne odločajo za zimske poroke. No, moja bo sigurno decembra.
Ne morem verjeti, da se bliža prvi oktober, meni pa se prvič po več letih nikamor ne mudi. Imam dolg spisek reči, ki jih želim uresničiti in strah me je, da bo to leto prehitro minilo.
Do prihodnjič,
M

lala _R9A4432k_R9A4442_11920k _R9A4412k_R9A1238abflower1 _R9A1477a_R9A1317a

0
0

Potovanje malo drugače

San Marino – Rimini – Il Santo -Siena – Montalcino – Montepulciano – Laterina – Arezzo – Ancona – Pašman – Ugljan – Dugi otok – Zadar

 

Najino potovanje se je razvilo malo drugače kot sva predvidevala. No, malo fejst. Po treh dneh kampiranja v sončnem San Marinu sva prispela v poplavljeno Toskano z neprevoznimi cestami. Ostala sva v vili Il Santo, brez tople vode, ki je med drugim dobila barvo zemlje, brez registrske tablice in zadnje luči. Grmenje je spominjalo na apokalipso in voda je začela pronicati skozi stene. Tako je moje raziskovanje pravljičnih toskanskih pokrajin že drugič splavalo po vodi, dobesedno. Ko se je začelo jasniti, sva žal morala kreniti proti severu in zapustiti južno Toskano. Čudoviti Esso avtomat nama je pobral denar za bencin, tako, da sva oba že lepo preklinjala Italijo. Počasi naju je nesreča zapustila, raziskovala sva majhna mesteca, uživala ob testeninah (no, vsaj jaz) in se začela vračati proti Anconi, kjer sva se z nočnim trajektom odpeljala na Hrvaško in nekaj dni raziskovala otok Pašman, Ugljan, kasneje pa še Dugi otok. Nekaj minut pred odhodom domov je v sosednjem apartmaju eksplodirala plinska bomba in sama sreča, da ni bilo vetra, ki bi ogenj razširil po otoku. Ko sva končno prispela domov, sem rabila nekaj dni, da sem si odpočila od tega najinega potovanja. Zdaj pa že komaj čakam na novo.

_R9A7093_1920 _R9A6865_1920 _R9A7089_1920 _R9A7112_1920_R9A6957_1920_R9A7025_1920 _R9A7638_1920_R9A7139_1920_R9A6714 _R9A6724_1920_R9A6681_1920_R9A6732_1920 _R9A6721_R9A6760_1920 _R9A6749_1920 koza _R9A7384_1920_R9A7400_a_1920_R9A7430_1920 _R9A7450_1920_R9A7437_1920_R9A7465_1920 _R9A7487_1920_R9A7500_1920 _R9A7461_1920_R9A7513_1920_R9A7552_1920 _R9A7536_1920_R9A7521_1920 _R9A7557_1920_R9A7692_1920_s_R9A7589_1920 _R9A7591_10920 _R9A7212_1920 _R9A7579_1920_R9A7675_1920a _R9A7664_1920_R9A7850_1920_R9A7751_1920 _R9A7766_1920_R9A7809_1920_R9A7893a _R9A7925_1920_R9A7821_1920 _R9A7962_1920_R9A8099_R9A7981_1920 _R9A8009_1920_R9A8165_1920 _R9A8177a_1920 _R9A8240_1920_R9A8211_1920 _R9A8224_1920 _R9A8277a_1920 _R9A8293a_1920 _R9A8339_1920 _R9A8357a_1920 _R9A8375_1920 _R9A8389_1920 _R9A8442_1920 _R9A8475a_1920 _R9A8509_1920_R9A8528_1920 _R9A8536_1920 _R9A8561_1920_R9A8556_1920_R9A8568_1920

1
1

Back to reality

Občutek imam, da bi rabila še kak teden, da si odpočijem od mojega dopusta. Ko mi bo dopustil čas, bom objavila več fotografij iz potovanja, medtem pa se je začel čas meni najljubših, jesenskih porok. Končno je popustila vročina in sveže vreme mi je vrnilo energijo. V gozdu diši po gobah in komaj čakam na prve kostanje.

 

koza

0
1
error: Do you want that photo? Contact me!