Zasneženi Hallstatt

To je bilo eno izmed tistih rojstnodnevnih daril, pri katerem potočiš par solz, ko se zavedaš, kaj pomeni. Kraj Hallstatt je bil že dolgo na spisku mest, ki jih je potrebno obiskati, vendar se je nekako vedno izmuznil. Oberösterreich je namreč tisti predel, ki se ti zdi predaleč za enodnevne izlete, za tiste večdnevne pa se najde kakšna druga lokacija. Po dobrih treh urah vožnje sva prispela v majhno vasico z velikim številom parkirišč, ki so samevala pod snežno odejo.  Hallstatt je bil pravljično bel, skoraj nerealen. Prvi dan so z neba padale bele kepe in mesto je bilo tako spokojno, da drugega kot lastnih korakov in snežink, ki se zaletavajo ob jakno, nisi slišal. Zdi se, da so mesto ob tem letnem času domačini, kakšnih 1000 bi jih naj bilo, zapustili. Na vratih lokalov in trgovin je v večini sameval listek z napisom “Urlaub”, vse tja do 1. 4. Večina znamenitosti je bila tako zaprtih, pot do čudovitega razgleda, ki bojda traja 1 uro, pa sumljivo zaledenela. Glede na to, da sva padala že na ravnih tleh, ni imelo smisla tvegati življenja fotoaparata. Tako sva se odločila, da bo Hallstatt spet na sporedu poleti, s šotorom.
Ko sem prvič slišala, da so Kitajci naredili popolno imitacijo mesta Hallstatt v kraju Luoyang, nisem vedela, kaj si naj mislim. Dlje časa so namreč na skrivaj pridobivali načrte, fotografirali mesto in izdelovali plane, ter tako prekopirali celotno mesto (zanimiv filmček na to temo). Vsekakor je Hallstatt tisto mesto, kjer ti je razumljivo, da bi naredili njegovo kopijo, pa vendar. Nekako sem po tem pričakovala, da rumenopolti v tem predelu ne bodo najbolj dobrodošli. Pa sem se krepko zmotila. V mestu namreč nisva srečala več kot pet turistov, ki ne bi bili iz Kitajske. Preplavili so ulice, s svojimi “selfie-sticki” fotografirali dobesedno vse, kar jim je prekrižalo pot in premalo oblečeni kupovali šale ter kape v tistih nekaj trgovinicah, ki so še bile odprte. Toliko Kitajcev v tujem mestu še nisem srečala in še vedno sem nekoliko šokirana, kaj vse so Avstrijci naredili, ko so očitno zavohali, kakšen dobiček jim prinašajo. In ob tem požrli kar nekaj ponosa. Napisi so bili povsod, zraven nemščine in angleščine, še v kitajščini. V trgovinah so prodajali panda nahrbtnike, za zajtrk v tipičnem avstrijskem Gasthofu pa sva srečala kitajsko juho in curry riž z zelenjavo. Za zajtrk! Čeprav, priznam, da me je tisti riž kar razveselil. Še milo v hotelu, tisto ki ga ponavadi na skrivaj vzameš domov, je bilo kitajsko. Ne razumite me narobe, nič nimam proti Kitajcem, ampak šok, ki sem ga doživela v majhnem avstrijskem mestecu, daleč od vrveža in stolpnic, še vedno traja.

Razgled iz najine sobe, Gasthaus Grüner Anger. Ker sva ugotovila, da je pozimi 1 dan dovolj, da raziščeš Hallstatt (jaz bi ga sicer lahko fotografirala za moj projekt 366 vsak dan v letu) sva se odpravila do Sankt Wolfganga ter nato končala najin izlet v Salzburgu.