Maruša Puhek | hovawart
209
archive,tag,tag-hovawart,tag-209,unselectable,ajax_fade,page_not_loaded,,select-theme-ver-4.1,wpb-js-composer js-comp-ver-4.3.5,vc_responsive

Sneg

Zaradi projekta 366 se mi je v enem tednu nabralo več fotk kot prej v enem mesecu. Priznam, zadeva je bolj naporna kot sem pričakovala.

 

3/3666/366 6/366OR9A8178a OR9A7994a OR9A8519bOR9A8106OR9A8269 OR9A8273 OR9A8783 OR9A8788 OR9A8827 OR9A8920 OR9A8894a OR9A8921OR9A9093 OR9A9024 sneg OR9A8409c

0
3

Jelen na hofu

naturesmenu

 

December. Moj najljubši mesec. Lučke, smrekice, čaji, tople koce in izdelovanje voščilnic. Za fotografijo iz serije Veter z juga sem prejela diplomo na foto natečaju Pogled 2015, v sklopu filmskega festivala Student Cuts pa sem bila soočena z odrom. Ponovno sem obdarovala brezdomko preko organizacije Humanitarček, Heila še vedno kiha, 85ka pa ostaja na mojem fotoaparatu.

0
2

November

Heila je uspešno okrevala in še novembra uživala v jezerih (zaradi česar je verjetno trenutno prehlajena). Moj najnovejši doprinos je postala 85ka, ki je od prejema postala glaven objektiv. Morda ste opazili, da mi je uspelo zrušiti stran (z enim samim klikom) in posledice še vedno odpravljam. Med drugim je moja toskanska koza postala naslovnica revije Ructus in tudi v prihodnje bo v njej na ogled več mojih živalskih fotografij.

 

heiOR9A9843

0
3
lili

Zasuk želodca ali kako rešiti psa

lili OR9A5185 lara

Zase bi rekla, da se kar spoznam na pse. Večkrat so me že opozorili na zasuk želodca, kako je nevaren in kako se pes pred in po obroku mora umiriti, da se mu ne zgodi ta strašna stvar. To in številne druge stvari, kot so: preprečiti, da bi pes goltal hrano, razdeliti obrok na več delov, dvigniti posodico ipd. sem vedno upoštevala, saj hovawart s svojim globokim prsnim košem spada v rizično skupino. Ko pa je moj pes ležal na operacijski mizi in se s cevko v želodcu boril za življenje, sem ugotovila, da me nikoli ni nihče opozoril na znake, s katerimi prepoznaš zasuk. Zato sem se odločila napisati ta blog, da delim znanje, ki sem ga na žalost preizkusila na lastni koži in z njim morda pomagam kakšnemu lastniku psa.

Po večdnevnem brskanju po spletu sem ugotovila, da je zasuk želodca pri psih zelo nejasna in neraziskana zadeva. Da je večina nasvetov, kako preprečiti, da bi se le-ta zgodil ugibanje brez natančnih raziskav. Vse, kar je zagotovo reči, je to, da je pomembna genetska predispozicija. Največkrat se pojavi pri velikih pasmah z globokim prsnim košem, vendar kljub temu niso izključene srednje in majhne pasme.

Heila se je po večerji zadovoljno ulegla (seveda) poleg tepiha in si lizala svoje prednje tačke. Približno pol ure po večerji je nenadoma iz sebe spustila čuden zvok – kot da hoče bruhati. Skočila sem do nje, ji pomagala vstati in ji odprla vrata. Začela se je pasti kot krava. Požrla je vso travo, ki jo je našla, niti trudila se ni iskati tisto mehko travo, ki jo psi ponavadi radi pojedo. Potem se je pojavil prvi očiten znak pri zasuku želodca: psička se je trudila izbruhati travo, ki ko je pojedla, vendar ji nikakor ni uspevalo. Vse, kar je spravila iz sebe, je bila le slina, pomešana z belo peno. Postala je nemirna, ni ostala dolgo na istem mestu. Če se je usedla, je takoj vstala, ležati sploh ni mogla. Naenkrat sem opazila, da je bolj široka kot dolga – napihnila se je kot velik balon. In to je glaven pokazatelj, da gre za zasuk želodca. Jaz tega nisem vedela in rekla bi, da veliko ljudi misli češ, saj bo že, sčasoma bo pes izbruhal ali na drugi način spravil iz sebe in bo spet normalen. Prav to je večinski razlog, ki psa ponavadi stane življenja. Ko pa je Heila odšla v grmovje, sem vedela, da je nekaj hudo narobe. Ker poznam svojega psa sem vedela, da se v grmovje zateče, ko ima neznosne bolečine. Poklicala sem dežurnega veterinarja, ki nas je nemudoma napotil na veterinarsko in že po telefonu postavil diagnozo. Heila se ni upirala in sledila je dolga vožnja do veterinarja, ki bi morda lahko bila usodna, saj imamo do veterinarja dobrih 30 minut. V takih trenutkih je pomembna vsaka sekunda in dobro je, da se odpravite k čim bližnjemu veterinarju. Heilo so najprej dali na rentgen in velika črna gmota v trebuhu je kazala na prisotnost plinov. Nato je sledilo umirjanje in stabiliziranje psa. Pomembno je, da se iz trebuha čimprej odstranijo plini, ki pritiskajo na ostale organe in posledično povzročijo odmiranje le-teh. Sondo ali cevko potisnejo v trebuh in s pomočjo tople vode iz psa spravijo pline in vodo z ostanki hrane.  Sledi zahtevna operacija, pri kateri v primeru torzije, torej zasuka želodca, le-tega spravijo nazaj na svoje mesto. Iz njega spravijo vsebino, ki je še ostala ter ga prišijejo, da se zasuk več ne bi ponovil. Če tega ne bi naredili, bi se zasuk z veliko verjetnostjo spet pojavil. Heili so odvzeli tudi vranico, saj je zaradi pomanjkanja kisika začela odmirati, vendar bo lahko brez nje normalno živela, saj bodo drugi organi prevzeli njeno vlogo.
Pes bo nekaj dni ostal pri veterinarju, na transfuziji, s pravo hrano je potrebno začeti počasi, komaj nekaj dni po posegu. Nočna mora se je tako za nas zaenkrat dobro končala, sledi še okrevanje, ki upam, da ne bo preveč boleče. Psička je že doma in vrnil se ji je veliki apetit. Heili se je zasuk zgodil iznenada in rešilo jo je le hitro ukrepanje in dobri veterinarji veterinarske postaje Šantl. V meni pa se je spet prebudil tisti obžalujoči zvok, zakaj se nisem vpisala na študij veterine.

Hvala vsem, ki ste držali (in še držite) tačke za Heilo.
P.s. Na drugi fotki je redko ulovljen trenutek njenega “smejanja”, ko kdo pride domov.

0
3

Jesen

Enega izmed zadnjih poletnih dni smo preživeli na Blagušu. Takoj, ko sva Heilo dvignila iz avta, se je brez premisleka s svojimi bogimi nogami zagnala proti jezeru. Ko so bile njene tačke namočene in je iz vode gledala le glava, se je ustavila in nekaj minut umirjeno počivala. Mislim, da ji mrzla voda pomaga pri artritisu in je zaradi tega na stara leta tako vzljubila plavanje. Končno se je ohladilo in prisegla bi, da sem včeraj zvečer zavohala sneg. Še vedno sem razočarana, zakaj se ljudje ne odločajo za zimske poroke. No, moja bo sigurno decembra.
Ne morem verjeti, da se bliža prvi oktober, meni pa se prvič po več letih nikamor ne mudi. Imam dolg spisek reči, ki jih želim uresničiti in strah me je, da bo to leto prehitro minilo.
Do prihodnjič,
M

lala _R9A4432k_R9A4442_11920k _R9A4412k_R9A1238abflower1 _R9A1477a_R9A1317a

0
0

Toskana, mavrica in poletni večeri

Končno je prišel čas pakiranja kufrov, mrzličnega načrtovanja in iskanja plinskih bomb. Komaj čakam, da me sredi noči strezni mrzel zrak, medtem, ko v prtljažnik tlačiva še zadnje stvari in se zapeljeva na dolgo pričakovano pot.
Zadnji dnevi so bili precej mirni. No, razen pretresljivo lepe novice, ki me bo kmalu spremenila v teto. Ustvarila sem novo fotografsko podlago in v sebi odkrila skrite mizarske talente. Čarobna svetloba je Radence večkrat spremenila v pravljični kraj in vsaj za nekaj časa v meni zabrisala tisto otožnost, ki me je prevzela, odkar sem se izselila iz Maribora. Še vedno se ne vem odločiti, ali mi je bolj všeč kuhana ali pečena koruza, tako kot se Heila in Bono še vedno nista odločila, ali sta si všeč.

_R9A6658a4 _R9A6645 _R9A6319a_R9A6386v _R9A6391_R9A6432_R9A6342 _R9A6422a _R9A6352_R9A6563v_R9A6501a _R9A6516a

0
1

Luže

Po dolgem času sem na fotoaparat nataknila Sigmo 35mm, na katero sem še vedno malo jezna, saj je njena ostrina ekvivalentna babici pri sedemdesetih. Verjetno sem ena redkih, ki z njo ni zadovoljna. Po dnevih neznosne vročine se je končno ohladilo, urejam še zadnjo čarobno poroko, poslušam Heilino smrčanje in pijem domačo minto. Dež je pred našo hišo ustvaril dve luži in Heila je kot vedno rada pozirala za piškot ali dva.

 

_R9A4368a_1920 heila_1920

0
0
error: Do you want that photo? Contact me!