Maruša Puhek | travel
290
archive,tag,tag-travel,tag-290,unselectable,ajax_fade,page_not_loaded,,select-theme-ver-4.1,wpb-js-composer js-comp-ver-4.3.5,vc_responsive

Zasneženi Hallstatt

To je bilo eno izmed tistih rojstnodnevnih daril, pri katerem potočiš par solz, ko se zavedaš, kaj pomeni. Kraj Hallstatt je bil že dolgo na spisku mest, ki jih je potrebno obiskati, vendar se je nekako vedno izmuznil. Oberösterreich je namreč tisti predel, ki se ti zdi predaleč za enodnevne izlete, za tiste večdnevne pa se najde kakšna druga lokacija. Po dobrih treh urah vožnje sva prispela v majhno vasico z velikim številom parkirišč, ki so samevala pod snežno odejo.  Hallstatt je bil pravljično bel, skoraj nerealen. Prvi dan so z neba padale bele kepe in mesto je bilo tako spokojno, da drugega kot lastnih korakov in snežink, ki se zaletavajo ob jakno, nisi slišal. Zdi se, da so mesto ob tem letnem času domačini, kakšnih 1000 bi jih naj bilo, zapustili. Na vratih lokalov in trgovin je v večini sameval listek z napisom “Urlaub”, vse tja do 1. 4. Večina znamenitosti je bila tako zaprtih, pot do čudovitega razgleda, ki bojda traja 1 uro, pa sumljivo zaledenela. Glede na to, da sva padala že na ravnih tleh, ni imelo smisla tvegati življenja fotoaparata. Tako sva se odločila, da bo Hallstatt spet na sporedu poleti, s šotorom.
Ko sem prvič slišala, da so Kitajci naredili popolno imitacijo mesta Hallstatt v kraju Luoyang, nisem vedela, kaj si naj mislim. Dlje časa so namreč na skrivaj pridobivali načrte, fotografirali mesto in izdelovali plane, ter tako prekopirali celotno mesto (zanimiv filmček na to temo). Vsekakor je Hallstatt tisto mesto, kjer ti je razumljivo, da bi naredili njegovo kopijo, pa vendar. Nekako sem po tem pričakovala, da rumenopolti v tem predelu ne bodo najbolj dobrodošli. Pa sem se krepko zmotila. V mestu namreč nisva srečala več kot pet turistov, ki ne bi bili iz Kitajske. Preplavili so ulice, s svojimi “selfie-sticki” fotografirali dobesedno vse, kar jim je prekrižalo pot in premalo oblečeni kupovali šale ter kape v tistih nekaj trgovinicah, ki so še bile odprte. Toliko Kitajcev v tujem mestu še nisem srečala in še vedno sem nekoliko šokirana, kaj vse so Avstrijci naredili, ko so očitno zavohali, kakšen dobiček jim prinašajo. In ob tem požrli kar nekaj ponosa. Napisi so bili povsod, zraven nemščine in angleščine, še v kitajščini. V trgovinah so prodajali panda nahrbtnike, za zajtrk v tipičnem avstrijskem Gasthofu pa sva srečala kitajsko juho in curry riž z zelenjavo. Za zajtrk! Čeprav, priznam, da me je tisti riž kar razveselil. Še milo v hotelu, tisto ki ga ponavadi na skrivaj vzameš domov, je bilo kitajsko. Ne razumite me narobe, nič nimam proti Kitajcem, ampak šok, ki sem ga doživela v majhnem avstrijskem mestecu, daleč od vrveža in stolpnic, še vedno traja.

OR9A1002OR9A1051 OR9A1122 OR9A1188OR9A1061OR9A1150 OR9A1261OR9A1508OR9A1320OR9A1113 OR9A1092 OR9A1231OR9A1348OR9A1198a OR9A1355 OR9A1363 OR9A1417 OR9A1443 OR9A1500 OR9A1545 OR9A1577 19/366 20/366

 

Razgled iz najine sobe, Gasthaus Grüner Anger. Ker sva ugotovila, da je pozimi 1 dan dovolj, da raziščeš Hallstatt (jaz bi ga sicer lahko fotografirala za moj projekt 366 vsak dan v letu) sva se odpravila do Sankt Wolfganga ter nato končala najin izlet v Salzburgu.

 

OR9A1596 OR9A1629 OR9A1663 OR9A1744 OR9A1685OR9A1734 OR9A1725 OR9A1719 OR9A1716

 

0
6

Potovanje malo drugače

San Marino – Rimini – Il Santo -Siena – Montalcino – Montepulciano – Laterina – Arezzo – Ancona – Pašman – Ugljan – Dugi otok – Zadar

 

Najino potovanje se je razvilo malo drugače kot sva predvidevala. No, malo fejst. Po treh dneh kampiranja v sončnem San Marinu sva prispela v poplavljeno Toskano z neprevoznimi cestami. Ostala sva v vili Il Santo, brez tople vode, ki je med drugim dobila barvo zemlje, brez registrske tablice in zadnje luči. Grmenje je spominjalo na apokalipso in voda je začela pronicati skozi stene. Tako je moje raziskovanje pravljičnih toskanskih pokrajin že drugič splavalo po vodi, dobesedno. Ko se je začelo jasniti, sva žal morala kreniti proti severu in zapustiti južno Toskano. Čudoviti Esso avtomat nama je pobral denar za bencin, tako, da sva oba že lepo preklinjala Italijo. Počasi naju je nesreča zapustila, raziskovala sva majhna mesteca, uživala ob testeninah (no, vsaj jaz) in se začela vračati proti Anconi, kjer sva se z nočnim trajektom odpeljala na Hrvaško in nekaj dni raziskovala otok Pašman, Ugljan, kasneje pa še Dugi otok. Nekaj minut pred odhodom domov je v sosednjem apartmaju eksplodirala plinska bomba in sama sreča, da ni bilo vetra, ki bi ogenj razširil po otoku. Ko sva končno prispela domov, sem rabila nekaj dni, da sem si odpočila od tega najinega potovanja. Zdaj pa že komaj čakam na novo.

_R9A7093_1920 _R9A6865_1920 _R9A7089_1920 _R9A7112_1920_R9A6957_1920_R9A7025_1920 _R9A7638_1920_R9A7139_1920_R9A6714 _R9A6724_1920_R9A6681_1920_R9A6732_1920 _R9A6721_R9A6760_1920 _R9A6749_1920 koza _R9A7384_1920_R9A7400_a_1920_R9A7430_1920 _R9A7450_1920_R9A7437_1920_R9A7465_1920 _R9A7487_1920_R9A7500_1920 _R9A7461_1920_R9A7513_1920_R9A7552_1920 _R9A7536_1920_R9A7521_1920 _R9A7557_1920_R9A7692_1920_s_R9A7589_1920 _R9A7591_10920 _R9A7212_1920 _R9A7579_1920_R9A7675_1920a _R9A7664_1920_R9A7850_1920_R9A7751_1920 _R9A7766_1920_R9A7809_1920_R9A7893a _R9A7925_1920_R9A7821_1920 _R9A7962_1920_R9A8099_R9A7981_1920 _R9A8009_1920_R9A8165_1920 _R9A8177a_1920 _R9A8240_1920_R9A8211_1920 _R9A8224_1920 _R9A8277a_1920 _R9A8293a_1920 _R9A8339_1920 _R9A8357a_1920 _R9A8375_1920 _R9A8389_1920 _R9A8442_1920 _R9A8475a_1920 _R9A8509_1920_R9A8528_1920 _R9A8536_1920 _R9A8561_1920_R9A8556_1920_R9A8568_1920

1
1
error: Do you want that photo? Contact me!